DERMATOFITOZE (mikrosporija, trihofitija)

Dermatofitoze so nalezljive bolezni kože, ki jih povzočajo glivice. Najpogostejši glivici prihajata iz rodu Microsporum in Trichophyton.Za dermatofitozo obolevajo vse domače živali, mnoge divje živali, kottudi človek, zato jih štejemo med t.i. zoonoze (bolezni, ki so prenosljive na ljudi).

Trihofitija se najpogosteje pojavlja pri govedu, najdemo pa jo tudi pri psih, mačkah, kuncih, činčilah, budrah…

Mikrosporijo, ki jo povzroča Microsporum canis, pa najpogosteje najdemo pri mačkah in psih.

Okužene živali so vir, s katerega se mikrospore povzročiteljev širijo v okolico. Spore so zelo odporne in lahko v ugodnih pogojih preživijo tudi do več mesecev ali let. Zdrava žival se okuži pri neposrednem stiku z bolno živaljo ali pa posredno z okuženimi predmeti (krtačami, glavniki).

Dermatofiti prizadenejo predvsem zgornji poroženeli sloj kože, dlako in kremplje.

MIKROSPORIJA PRI PSIH IN MAČKAH

Za bolezen so najbolj dovzetne živali s slabšo odpornostjo (mladiči, starejše, bolne živali), zdrave odrasle živali pa so običajno le pasivne prenašalke povzročitelja. Potek bolezni, zlasti pri mačkah, je zelo raznolik, predvsem je odvisen od zdravstvenega stanja živali. Bolezen se lahko pokaže v značilni obliki z ostro omejenimi brez dlačnimi mesti, ki živali povzročajo srbenje ali pa tudi ne. Izpadanje dlake se pojavi zaradi prebavnih encimov, ki jih izločajo glivice. Spremembe najpogosteje najdemo na obrazu, ušesih in sprednjih okončinah, pod repom, lahko pa so razpršene po celem telesu. Luščenje kože je lahko močno ali pa povsem neznatno.Včasih pa je edini bolezenski znak polomljena resasta dlaka, ki se da z lahkoto izpuliti.

Obolele živali, ki ne kažejo nobenih tipičnih kožnih sprememb, so nevarne za širjenje bolezni na druge živali in na ljudi. Direkten stik z obolelo živaljo je tudi najpomembnejši vir okužbe pri ljudeh. Za bolezen so še posebej dovzetni otroci in starostniki. Možen je tudi posreden način prenosa okužbe preko dlak in predmetov iz okolja, kjer se zadržujejo okužene živali. Bolezen se lahko prenaša tudi med ljudmi s telesnim stikom. Spremembe se najpogosteje pojavljajo na odkritih delih telesa (roke, noge, obraz, vrat...), lahko pa tudi na lasišču in poraščenih delih telesa. Na koži se pojavi rdečkasta sprememba v obliki kroga velikosti kovanca, ki se lušči in ima lahko poudarjen in temnejši rob. Spremembe na lasišču so nekoliko drugačne: lasje se pri korenu lomijo in izpadajo, koža lasišča je pordela in se drobno lušči. Mikrosporija NI življenjsko nevarna bolezen, razen vrhnjega sloja kože in las gliva ne prizadene drugih organov.

Mikrosporijo odkrivamo v temnem prostoru z Woodovo svetilko. Na spremenjenem mestu oziroma na okuženi dlaki opazimo spore, ki svetijo fluorescentno modro zeleno.

Tak pregled je samo 50% zanesljiv za omenjeno vrsto glivice in negativen izvid ne izključuje bolezni. Zato je pri sumu na dermatofite potrebno vedno opraviti še gojiščno preiskavo dlake.

Dlako za laboratorijsko preiskavo jemljemo z roba spremenjenih mest na koži. Vzorec s telesa mačk oziroma psov, za katere sumimo, da so okuženi s povzročiteljem mikrosporije, ne kažejo pa kliničnih bolezenskih znakov, dobimo tako, da jih prečešemo z gosto ščetko in jo dostavimo v mikološki laboratorij. Sama preiskava traja več kot 3 tedne.

Večina sicer zdravih mačk okužbo z mikrosporijo spontano preboli v nekaj tednih oz. mesecih. Ker pa je bolezen zelo nalezljiva je pomembno, da z zdravljenjem začnemo čim prej,

dokler so spremembe še majhne in maloštevilne. Prej ko začnemo, uspešnejše je zdravljenje. S pravočasnim zdravljenjem tudi preprečujemo širjenje bolezni na druge živali in ljudi.

Mikrosporijo lokalno in sistemsko zdravimo z ustreznimi antimikotiki. Zdravljenje je dolgotrajno in lahko traja več mesecev. Priporočljivo je, dadolgodlake živali pred začetkom terapije postrižemo, ker svetloba in suh zrak zmanjšujeta rast glivice .Nadvse pomemben del zdravljenja mikrosporije pa je ustrezna higiena in razkuževanje prostorov,igrač ter drugih predmetov s katerimi živali prihajajo v stik. Najlažje je, da živali omejimo prostor in tako za čas zdravljenja razkužujemo le-tega.

Za sledenje uspešnosti zdravljenja je potrebno po terapiji ponovno opraviti mikološki pregled.

 
Varja Tomažinčič, DVM