SRČNO-PLJUČNA DIROFILARIOZA („srčna glista“) PRI PSIH

Okužba s srčno glisto je vedno bolj razširjeno in v primeru prepozno postavljene diagnoze lahko
tudi smrtno parazitarno obolenje psov.

POVZROČITELJ IN RAZVOJNI KROG

Srčno-pljučno dirofilariozo povzroča zajedavska nitasta glista Dirofilaria immitis. Glavni gostitelji
dirofilarije so psi in drugi kanidi, redkeje mačke, dihurji in drugi sesalci, tudi človek. Vmesni
gostitelji in prenašalci so komarji, predvsem iz rodov Culex, Aedes in Anopheles. Pred kratkim so
ugotovili možnost prenosa tudi s tigrastim komarjem (Ae. albopictus), ki je v Evropi vse bolj
razširjen. Komar v slinskih žlezah prenaša invazivno ličinko L3, ki jo s pikom vnese v podkožje
dovzetne živali. Ličinke se nato preselijo v mišičnino, kjer se levijo do oblike L4 in tam vztrajajo
45-60 dni, nato pa vdrejo v sistemski krvotok in se naselijo v pljučne arterije ter v desno polovico
srca, kjer dozorijo v odrasle gliste v nadaljnjih 4-5 mesecih. Redko ličinke »zaidejo« tudi v druge
dele telesa kot so možgani, oko, trebušna votlina. Odrasla samica zraste v dolžino 25-30 cm, samec
pa 15-18 cm. Celoten razvoj od invazivne ličinke do odrasle gliste v psu traja 6-7 mesecev.
Življenjska doba posamezne odrasle gliste je 5-7 let. Odrasli paraziti se v pljučnem žilju
razmnožujejo in nezrele ličinke (mikrofilarije) se sproščajo v krvni obtok. Ko okuženega psa piči
komar, s krvjo zaužije tudi mikrofilarije, te pa nato v komarju dozorijo. Za razvoj v komarju ličinke
potrebujejo okoli dva tedna pri zunanji temperaturi 27°C, pod 14°C pa razvoj ne more poteči. Zato
je možnost okužbe z dirofilarijo omejena na toplejše mesece, dolžina sezone pa je odvisna od
geografskega področja.

RAZŠIRJENOST

Dirofilarioza je omejena na toplejša področja, kjer so prisotne prenašalne vrste komarjev in kjer so
ugodni pogoji za razvoj ličink. Še nedavno je v Evropi za rizično veljalo le področje Sredozemlja,
predvsem Italija (z najvišjo stopnjo okuženosti v Padski nižini), Francija, Španija, Portugalska,
Grčija in Turčija, druge države so poročale le o posameznih primerih. V zadnjih desetletjih pa se je
endemično področje močno razširilo, tudi na srednje- in vzhodnoevropske države.
V Sloveniji velja za endemično področje Primorska vključno s Krasom, konkretnih podatkov o
okuženosti psov in komarjev po drugih regijah pa žal (še) nimamo. O avtohtonih primerih
(okuženih psih, ki nikoli niso potovali) poročajo veterinarji tudi iz drugih delov Slovenije in iz
držav severno od nas, zato možnosti okužbe kjerkoli v Sloveniji žal ne gre izključiti.
Vzrokov širjenja endemičnih področij dirofilarioze je najverjetneje več, vključujejo pa dvig
povprečnih temperatur in posledično širjenje okužbe sposobnih komarjev na nova področja,
sposobnost dirofilarije okužiti nove vrste komarjev ter predvsem več potovanj psov iz okuženih na
neokužena področja (kjer potem ti psi postanejo vir okužbe za komarje).

KLINIČNI ZNAKI

Okuženi psi zelo dolgo, lahko več let, ne kažejo nobenih kliničnih znakov. Nato je resnost kliničnih
znakov odvisna od števila parazitov, časa trajanja okužbe in imunskega odgovora gostitelja. Najprej
se običajno pojavi kašelj, sledi utrujanje, hujšanje, lahko oteženo dihanje, izgubljanje zavesti in
specifični znaki popuščanja desne polovice srca, kot so nabiranje tekočine v trebuhu in razširjene
vratne žile. V zadnjem stadiju se lahko pojavi t.i. „kavalni sindrom“, ko gliste vdrejo prek obeh
desnih srčnih votlin v velike sistemske vene in povzročajo motnje v zapiranju srčnih zaklopk,
razpad rdečih krvničk v žilah in posledično rdeče obarvan urin, motnje v delovanju jeter in ledvic
ter odpoved srca. Redko pride do nenadne smrti, močno okuženi psi običajno poginejo zaradi
shiranosti ali po napadu zelo oteženega dihanja.
Huda komplikacija dirofilarioze je tudi tromboembolizem: odmrli odrasli paraziti (predvsem po
adulticidnem zdravljenju) zamašijo žile v pljučih, kar lahko vodi tudi v pogin.

DIAGNOSTIKA

Pri kliničnem pregledu lahko ne ugotovimo nobenih odstopanj, lahko slišimo poke ali druge
nenormalne šume pri poslušanju pljuč, v še bolj napredovali obliki pa lahko slišimo šum na srcu in
aritmije.
Najbolj razširjena diagnostična metoda za potrditev ali izključitev dirofilarioze je hitri test, s
katerim ugotavljamo prisotnost posebnega proteina, ki ga izločajo odrasle samice dirofilarije. Test
ne zazna prisotnosti izključno moških glist ali okužbe v prvih 6-7 mesecih, pred spolno zrelostjo
samic. Ugotavljamo lahko tudi mikrofilarije v krvi z mikroskopskim pregledom sveže krvi, vendar
gre za neobčutljivo metodo (lahko jih zlahka spregledamo). Občutljivost te metode povečamo z
različnimi tehnikami koncentracije.
Z rentgenskim slikanjem si pomagamo pri oceni stopnje prizadetosti pljučnih žil, pljuč in srca. Z
ultrazvokom lahko neposredno vizualiziramo odrasle dirofilarije v žilah in srcu, ocenimo njihovo
približno število in posledice, ki so že nastale na srcu, ter tako lažje ocenimo prognozo in
načrtujemo program zdravljenja. V pomoč so nam tudi preiskave krvi in urina, da lažje ocenimo
prizadetost celotnega organizma in odkrijemo morebitna sočasna obolenja.

ZDRAVLJENJE

Registrirano zdravilo za uničevanje odraslih dirofilarij je melarsomin. Zaradi zmanjševanja
tromboembolizma (množične zapore žil z mrtvimi paraziti) se večinoma uporablja postopno
zdravljenje – eni injekciji melarsomina sledita še dve čez 50-60 dni. Pogosto se sočasno uporabljajo
zaviralci strjevanja krvi in imunosupresivna sredstva, zelo pomembno je omejevanje gibanja v
mesecu po aplikaciji. Komplikacije ob zdravljenju so lahko tudi usodne, posebej ob močnih
okužbah. V nekaterih primerih je možno tudi zdravljenje z dolgotrajno (večletno) redno uporabo
preventivnih sredstev, vendar je sporno. V kolikor je glist zelo veliko, je edina možna terapija
kirurški poseg na srcu in ročna odstranitev parazitov.

PREVENTIVA

Na rizičnih področjih je najpomembnejša mesečna preventiva, posebej v mesecih aktivnosti
komarjev. Za uničenje ličink L3 in deloma L4 se uporabljajo makrociklični laktoni, predvsem
milbemicin oksim, selamektin, ivermektin ali moksidektin. Te učinkovine so na našem tržišču
prisotne v določenih ampulah in tabletah. Obstaja tudi možnost neprekinjene šestmesečne zaščite z
eno injekcijo moksidektina, vendar v Sloveniji ni dostopna. S preventivo je potrebno začeti v roku
30 dni po začetku izpostavitve komarjem, prej pa je potrebno psa testirati na morebitno prisotnost
odraslih parazitov. Nizki odmerki makrocikličnih laktonov, ki se uporabljajo za preventivo, niso
problematični tudi pri psih z mutacijo MDR1 gena (škotski ovčarji in sorodne pasme). Za optimalno
sredstvo in priporočljiv protokol zdravljenja glede na izpostavljenost vašega psa se posvetujte s
svojim veterinarjem.
Psa je dobro pred piki komarjev zaščititi tudi z repelentnimi ampulami ali ovratnicami, ki vsebujejo
učinkovine iz skupine piretroidov, vendar zaščita s temi sredstvi ni 100%, do pika in prenosa
invazivnih ličink še vedno lahko pride. Pametno je tudi zapreti psa v notranje prostore z
zamreženimi okni predvsem zjutraj in zvečer, v času večje aktivnosti komarjev.

OKUŽBA DRUGIH ŽIVALI IN LJUDI

Zelo redko se z dirofilarijo lahko okuži tudi človek, prav tako prek pika komarja, pes pa predstavlja
rezervoar okužbe. Pri ljudeh pride do načeloma nenevarnih vozličev na pljučih, ki pa se jih lahko
napačno smatra za rakave vozliče. Izjemoma lahko pride do kliničnih znakov obolenja dihal.
Dirofilarija povzroča klinično obolenje tudi pri mačkah, pri katerih pa se srčne gliste praviloma ne
razmnožujejo in tako ne predstavljajo vira okužbe za komarje.