KDAJ K VETERINARJU?

Vsak lastnik najbolje pozna svojo žival in običajno hitro opazi spremembe v obnašanju in počutju. Vendar pa vsako odstopanje od običajnega vedenja ni nujno tudi znak prihajajoče bolezni. Zelo pomembno je, da žival dobro opazujemo in si opažanja po potrebi zapisujemo, kajti vsak podatek lahko veterinarju močno olajša pot do pravilne diagnoze. Pri navajanju podatkov bodite čim bolj objektivni, konkretni in natančni. Bolezni spremljajo različni simptomi in ni nujno, da se ob isti bolezni vedno pojavijo enaki. Možna so tudi individualna odstopanja med osebki.

BRUHANJE IN DRISKA

Zelo pogosta simptoma, ki jih srečamo v veterinarski ambulanti sta zagotovo bruhanje in driska. Kadar se driska pojavi samostojno, žival pa je ješča in živahna ni razloga za preplah. Odrasle živali lahko postimo, mladim pa zmanjšamo obrok, da se prebavila umirijo. Hraniti jih začnemo s komercialno pripravljenimi dietami za gastrointestinalne motnje ali doma pripravljeno hrano (npr. razkuhan riž in pusto piščančje meso). Učinkovita so tudi sredstva za zaustavljanje driske (medicinsko oglje, probiotiki…) in sredstva za rehidracijo. Če se driska poslabšuje oz. kljub našim ukrepom traja več kot 2 dni, je potreben obisk pri veterinarju.

Občasno bruhanje (to je 2-3 krat letno) brez drugih bolezenskih znakov je pri psih in mačkah normalen pojav. Če žival bruha le enkrat, ne kaže znakov slabosti, je živahna in ješča, običajno ne gre za resen problem. V primeru, da pa bruhanje postane pogostejše (večkrat dnevno ali tedensko) je potreben veterinarski pregled.

Kadar se bruhanje in driska pojavita sočasno je žival potrebno nemudoma odpeljati k veterinarju, saj gre pogosto za resna stanja, kot so tujki v prebavilih, zastrupitve, resne okvare jeter, ledvic, trebušne slinavke, hude nalezljive bolezni… Zavedati se moramo tudi, da je mladiče, majhne in stare živali potrebno k veterinarju pripeljati prej, saj je pri njih nevarnost dehidracije precej večja.

Samo za informacijo naj omenim, kako ločimo bruhanje in regurgitacijo, saj gre za dva različna simptoma, ki ju lastniki pogosto zamenjujejo. Regurgitacija je vračanje vsebine iz požiralnika in ne iz želodca. Živalim, ki regurgitirajo ni slabo (se ne oblizujejo in slinijo) in ni značilnega gibanja (valovanja) trebušne stene, ki se pojavlja pri bruhanju.

V primeru ,da žival sili na bruhanje, se slini, ima krče, napet trebuh, vsebine pa ne more izbruhati, je nemirna in kaže bolečine, je to znak za alarm in takojšen odhod k veterinarju. Gre za nevarno stanje, ko se poln želodec zasuka okoli svoje osi in stisne prednjo in zadnjo odprtino želodca. Stanje imenujemo zasuk želodca, ki se lahko pojavi pri psih in mačkah, najpogostejši pa je pri psih velikih pasem.

RANE

Eden najpogostejših vzrokov, zakaj skrbniki pripeljejo svojo žival k veterinarju, so najrazličnejše rane. Kako oceniti, kdaj potrebuje neka rana veterinarsko oskrbo in kdaj lahko ukrepamo sami lahko preberete v nadaljevanju.

Manjše, sveže, površinske rane, ki ne krvavijo močno, lahko oskrbimo doma. Rane speremo pod tekočo vodo in jih razkužimo z razkužili primernimi za rane (npr. razredčen jod). To ponavljamo nekajkrat dnevno, dokler se rana ne posuši. Rano skrbno opazujemo in v primeru, da je okoliško tkivo močno pordelo, boleče oz. se gnoji obiščemo veterinarja. Rane, ki močno krvavijo povežemo s čisto oz., če se le da sterilno obvezo, da zaustavimo krvavitev. Pritisk na tkivo ne sme biti premočan, saj lahko pride do odmiranja tkiva, če onemogočimo prekrvavitev. Tako le začasno ustavimo krvavitev, nato pa je potrebna čim prejšnja veterinarska pomoč.

Zelo resne in nevarne pa so ugrizne rane in vbodne rane krempljev, čeprav pogosto sploh ni videti hudo, oz. komaj kaj opazimo. V ustni votlini in za kremplji so številne bakterije, zato je vsaka ugrizna oz. vbodna rana okužena. Običajno takšne rane sploh ne krvavijo, koža se zaradi elastičnosti zapre, pod njo pa ostane poškodovano in inficirano globlje ležeče tkivo. Pri dolgodlakih živalih takšne rane zlahka spregledamo, saj pogosto, kot sem že omenila, ne krvavijo. So pa rane te vrste precej bolj nevarne kot tiste, ki krvavijo, saj kri spere veliko bakterij in odmrlega tkiva, poleg tega pa vsebuje veliko celic imunskega sistema, ki rano še dodatno očistijo. V ranah, ki ne krvavijo, se bakterije začnejo razmnoževati in rana se prične gnojiti ( nastane absces-nabiranje gnoja pod kožo). Gnoj raztaplja okoliška tkiva, zato se absces hitro veča. Takšno rano je potrebno čim prej kirurško obdelati in za nekaj dni namestiti cevko, po kateri bo iztekal gnoj. Za hitrejše celjenje in preprečevanje okužbe so potrebni tudi antibiotiki. Pregled in oskrba svežih ugriznih in vbodnih ran je mnogo lažja in cenejša, kot kasneje, ko se njihov obseg poveča in odmre večji del tkiva.

TOPLOTNI UDAR OZ. VROČINSKA KAP

Visoke temperature, ki se pojavljajo v poletnih dneh lahko povzročijo resne probleme vašim hišnim živalim. Znaki toplotnega udara so naslednji:

• hitro, oteženo in hropeče dihanje,
• šibak in pospešen srčni utrip,
• povišana telesna temperatura (40ºC ali več. Če je telesna temperatura nad 41ºC je zadeva že življenjsko nevarna, saj lahko pride do nepopravljive škode na celičnem nivoju),
• temno rdeče in lepljive dlesni ter sluznice,
• gosta slina,
• ležanje in nezmožnost vstajanja,
• opletajoča hoja,
• omotičnost in zmedenost…

Če se telesna temperatura še naprej dviguje, žival pade v šok, ki vodi v odpoved organov, pojavijo se notranje krvavitve, krvava driska, izguba zavesti in smrt. Pojavijo se lahko vsi ali samo posamezni znaki.

Že samo ob sumu, da vaša žival doživlja vročinski udar je potrebno ukrepati takoj. Žival odmaknemo z neposrednega sonca v senco in začnemo postopoma zniževati telesno temperaturo. Ne uporabljamo premrzle vode ali ledu, kar lahko povzroči, da se krvne žile zožijo in posledično zmanjšano sposobnost telesa, da se samo ohlaja. Najbolje je, da žival zavijemo v mokre brisače ali rjuhe ter jih redno menjujemo. Koristni so tudi alkoholni obkladki, ki jih polagamo na prstne blazinice. Izjemnega pomena je čimprejšnja veterinarska pomoč, tudi če si je žival po naši pomoči že opomogla.

V vročih dneh torej poskrbimo, da bodo imele živali nenehno na voljo svežo in hladno vodo, možnost umika v hladen prostor oz. senco, aktivnosti pa omejimo na hladnejše dele dneva. Živalim, ki so na vročino še posebej občutljive pa lahko kupimo tudi hladilne spalne blazine ali hladilne ovratnike, ki jih dobite tudi v naši ambulanti.

PIKI INSEKTOV IN UGRIZI KAČ

Piki insektov se v večini primerov končajo brez resnejših težav. Pojavi se lahko prehodna srbečica, nemir, oteklina na mestu pika. Resneje pa je potrebno obravnavati pike na glavi, vratu ali v gobčku, ki lahko vodijo do težav pri dihanju, zato živali lahko kolabirajo. Posebno pozorni pa moramo biti pri živalih, ki so na pike razvile alergijo. Znaki alergije na pik insektov so opletajoča hoja, bruhanje,driska… Prva pomoč pri resnejših pikih so hladni obkladki, nato pa je nujna veterinarska pomoč.

Bolj zaskrbljujoči pa so piki strupenih kač, še posebej v predelu glave ali vratu. Na mestu ugriza se hitro razvije boleča oteklina. Če razmaknemo dlako opazimo dve vbodni rani v razmiku nekaj milimetrov. Iz njiju se lahko izceja serum ali kri. Koža okoli ugriza postane vneta in rdeča, v nekaj urah pa deli kože začnejo celo odstopati. Prizadeto žival moramo nemudoma odpeljati k veterinarju. Poskušamo jo umiriti in ji preprečiti gibanje, da se strup ne širi po telesu. Če je prišlo do ugriza v katero od okončin jo imobiliziramo, sicer pa ugrizno mesto hladimo z obkladki.

ZASTRUPITVE

Zastrupitve pri psih in mačkah žal niso nikakršna redkost. Določene snovi so škodljive le njim, ljudem in drugim živalim pa ne. Zato je izjemno pomembno, da lastniki psov in mačk vemo, katere snovi so za naše ljubljenčke škodljive in kako ravnamo v primeru zaužitja le teh. Živali se najpogosteje zastrupijo:

a) S pesticidi (organofosfati, derivati kumarina, cinkov in aluminijev fosfit, snovi, ki vsebujejo sečnino, klorovodiki, metaldehyd…)

b) S strupenimi rastlinami – vključno s tobakom (volčja češnja, tisa, ricinus, angelska tromba, oleander, bršljan, božična zvezda, drevo življenja, filodendron, difenbahija…)

c) Z zdravili (razna pomirjevala, aspirin-acetil salicilna kislina, ibuprofen, paracetamol…)

NIKOLI NE DAJAJTE ZDRAVIL, KI SO NAMENJENA LJUDEM ALI DRUGIM ŽIVALIM, NE DA BI VAM TO PREDPISAL VETERINAR! ŽE SAMO ENKRATNI ODMEREK DOLOČENEGA ZDRAVILA JE LAHKO USODEN ZA VAŠEGA LJUBLJENCA.

d) Z živili (čokolada, avokado, čebula, surov fižol ali krompir, grozdje in rozine …).

Če opazite, da je vaša žival zaužila katero od strupenih oz. potencialno strupenih snovi, jo nemudoma odpeljite k veterinarju. Zdravljenje bo uspešnejše, če kot lastnik veste, katero snov je vaša žival zaužila in v kakšni količini. Če najdete embalažo zaužite snovi, jo vedno prinesite s seboj k veterinarju. Sami lahko nudimo prvo pomoč tako, da živali iz gobčka ostranimo ostanke škodljive snovi in ji damo piti vodo ali mleko v katerega primešamo medicinsko oglje, ki nase veže škodljive snovi.

SRBEŽ IN TEŽAVE S KOŽO

Koža je največji organ v telesu in lahko bi rekli, da tudi ogledalo zdravja živali. Žal pa so kožna obolenja pri psih in mačkah dokaj pogosta, postavitev diagnoze in samo zdravljenje pa je za lastnike in veterinarja lahko velik izziv. Večina lastnikov namreč pričakuje, da bo veterinar že ob prvem pregledu ugotovil vzrok bolezni in težave tudi odpravil. Klinične slike različnih kožnih obolenj so lahko zelo podobne, kar otežuje postavitev pravilne diagnoze. Zato se veterinarji pri diagnosticiranju kožnih obolenj pogosto odločamo za izključevanje ene bolezni za drugo. Pri tem pa nam je v veliko pomoč odgovoren lastnik, ki svojo žival dobro opazuje in zna odgovoriti na naša vprašanja.

Osnovni pogoj za lepo dlako in zdravo kožo je redno negovanje živali. Pri rednem česanju oz. krtačenju takoj opazimo morebitne spremembe na koži. Vsaka najmanjša kožna sprememba oz. pojav srbeža še ni razlog za obisk veterinarja. Če se žival začne nenadoma povečano praskati, je pomembno, da ji temeljito pregledamo kožuh in smo pozorni na morebitno prisotnost zunanjih zajedavcev (bolhe, klopi, uši…). Če tudi zunanjih zajedavcev ne najdemo, še ne pomeni, da niso vzrok srbeža pri vašem ljubljencu. V primeru, da živali že dalj časa niste nanesli sredstva za zatiranje zunanjih zajedavcev, oz. se jim je rok trajanja že iztekel, morate nanos ponoviti v najkrajšem možnem času. Če srbež po dnevu ali dveh ne preneha oz. je celo intenzivnejši, je prav, da obiščete veterinarja.

Kadar na ljubljencu opazite manjše kožne spremembe, ki niso srbeče jih lahko temeljito sprete z blagim šamponom in opazujete. Če se začnejo spremembe širiti, postanejo srbeče ali se pojavijo še na drugem delu telesa, je pregled pri veterinarju nujen.

Težavam s kožo in dlako se boste v veliki meri izognili, če boste svojim domačim ljubljencem redno nanašali sredstva za odpravljanje zunanjih zajedavcev, skrbeli za redno in pravilno nego kožuha in jih hranili s kvalitetno hrano.

TEŽAVE PRI URINIRANJU

Težave pri uriniranju se pri psih in mačkah pojavljajo relativno pogosto. Bolezenski znaki, ki jih lastniki najpogosteje opazijo so:

· boleče uriniranje v tankem curku (disuria)

· uriniranje po kapljicah (stranguria)

· prisotnost krvi v seču (hematuria)

· pogosto uriniranje in izločanje majhnih količin seča (polakisuria).

Živali pogosto zavzemajo položaj za uriniranje, v tem položaju ostajajo predolgo, se napenjajo, lahko ˝jokajo˝ in krivijo hrbet. Pogosteje si tudi ližejo spolovila. Samo glede na omenjene klinične znake ne moremo z gotovostjo diagnosticirati iz katerega dela urinarnega trakta izvira težava. Obisk veterinarja je zato nujen. Za veterinarja so opažanja lastnika zelo pomembna. Po temeljitem pogovoru (koliko časa se težava že pojavlja, kako se kaže, so se težave pojavile prvič ali so se ponovile, kje živi žival, dobiva kakšna zdravila…), običajno sledi klinični pregled in pretipavanje trebuha. Obvezen del pregleda pa so tudi laboratorijske in mikroskopske preiskave urina.

Če ima vaša žival težave pri uriniranju, boste veterinarju močno olajšali in skrajšali čas postavitve diagnoze, če boste tik pred pregledom v čist lonček ujeli urin vašega ljubljenca. Urin mora biti svež. Če se krajši čas hrani, pa mora biti v hladilniku.

V nujnih situacijah čim prej obvestite svojega veterinarja. Osebje veterinarske ambulante vam bo svetovalo, kako psu oz. mački pomagati do prihoda v ambulanto. Zato imejte telefonsko številko izbrane veterinarske ambulante vedno pri roki. Če ste v dvomu ali žival potrebuje veterinarsko pomoč ali ne, nas vedno lahko pokličete in vprašate za nasvet.