DRISKA
Kot smo že pisali v prvem delu, so prebavne težave razmeroma pogoste v življenju vaših ljubljenčkov. Zelo pogosti nadlogi sta bruhanje (glej 1.del) in driska.
Prebavne motnje se pogosteje pojavljajo poleti, ko živali preživijo veliko časa zunaj in je več možnosti, da zaužijejo kaj neprimernega ter v prehodnih obdobjih (spomladi, jeseni) , ko zaradi klimatskih sprememb v niha odpornost živali.
Pri prebavi sodelujejo različni organi. Kot smo omenili že v prvem delu, se zaužita hrana pomakne iz požiralnika v želodec, kjer se z želodčno kislino premeša in nastane gosta vsebina. Le-ta nato vstopa v prvi del ozkega črevesa imenovan dvanajstnik, kamor se izločajo tudi prebavni encimi trebušne slinavke in žolč . Največji del procesa prebave, to je prehajanje hranilnih snovi skozi steno prebavil v kri ali limfo (resorpcija), poteka v drugem in najdaljšem delu ozkega črevesa (tešče črevo ali jejunum). Za intenzivnost resorpcije je pomembna površina skozi katero prehajajo snovi. Gube in resice (mikrovili) v steni ozkega črevesja izredno povečajo resorptivno površino črevesja - kar za desetkrat Pri srednje velikem psu tako meri površina črevesne sluznice kar za površino manjše sobe. V zadnjem delu ozkega črevesa (vito črevo), se resorpcija hranilnih snovi zmanjša in vsebina prehaja v široko črevo, kjer se vsrka največji delež vode in elektrolitov. Od tam pa se črevesna vsebina pomakne v zadnjik, kjer se v obliki blata iztrebi na prosto.
Ko je normalna funkcija črevesja prizadeta, nastopi driska. Takrat je motena resorpcija hranilnih snovi in tekočine, obenem pa je prisotno tudi močnejše gibanje prebavil in s tem večje prehajanje tekočine skozi prebavila. Driska sama po sebi ni bolezen, ampak zgolj znak različnih bolezni. Je lahko blaga, precej huda, lahko je primešana krvava sluz, lahko je bolj ali manj neprijetnega vonja, lahko je svetla, temna… Žival ima navadno zraven težave tudi z napenjanjem, vetrovi, iz trebuha pa prihaja razno godrnjanje in ostali nenormalni zvoki. Opazimo lahko tudi napihnjen in na dotik občutljiv trebuh.
Kot za simptom bruhanja, je tudi za drisko poznanih več kot trideset vzrokov. Najpogosteje se pojavi zaradi nenadne menjave hrane ali zamenjave znamke hranena primer prehod na hranjenje s hrano nizkega cenovnega razreda ali slabše kakovosti. Vzrok je lahko tudi v zaužitju pokvarjene hrane ali zastrupljene hrane. Možni vzroki so tudi v intolerancah in alergijah na hrano. Driska je spremljevalec infekcij črevesja (parazitarnih, ki prednjačijo po pogostnosti, virusnih, bakterijskih in glivičnih). Pojavlja se tudi pri obolenjih in novotvorbah ostalih organov trebušne votline (jetra, ledvice, trebušna slinavka, vranica, nadledvična žleza).
Drisko lahko opišemo akutno, kar pomeni, da se pojavi hitro in ne traja dlje kot teden dni. Zanjo je navadno krivo uživanje pokvarjene hrane, strupenih snovi ali hitra menjava hrane, zato se s pravilno dietno hrano (manj mastno, na osnovi piščanca/bele ribe in riža)stanje hitro izboljša. Popolnoma drugače pa je pri živalih, ki se okužijo z virusi, saj je pri njih potek driske zelo akuten. Zlasti pri mladičih driska hitro povzroči močno dehidracijo, oslabelost in celo smrt. Zato je zelo pomembno hitro ukrepanje in pomoč takim prizadetim živalim.
Po drugi strani pa poznamo še kronično drisko, ki traja tedne ali celo mesece. Pri kronični driski so možna obdobja, ko se stanje izboljša in živali normalno iztrebljajo, nato pa se zopet pojavi driska. To je zelo pogosto pri okvarah trebušne slinavke, ko le-ta ne izloča zadosti presnovnih encimov, pri malabsorbciji snovi iz črevesja in pri alergijah na hrano. Zelo visok odstotek je tudi pri kroničnih infekcijah s trdovratnejšimi paraziti, bakterijami ali novotvorbami v trebušni votlini.
Driske delimo tudi po mestu izvora, torej na ozko ali široko črevo. Pri driski, ki izvira iz ozkega črevesa žival navadno izloča večje količine iztrebkov, vendar iztrebljanje ni pogosteje, le dvakrat do štirikrat dnevno. Če je iztrebkom primešana kri, so le-ti črno obarvani. To drisko spremljajo tudi značilni pretakajoči zvoki, ki jih je slišati skozi trebušno steno, ne pa vetrovi in napenjanje, kar je značilno za drisko, ki izvira iz širokega črevesja. Pri tej obliki je značilno, da žival hodi na blato tudi po desetkrat na dan, a v zelo malih količinah, iztrebljanje je dostikrat boleče in poleg blata je pogosto primešana še sveža kri ali sluz.
Pri diagnostiki in zdravljenju diske je ponovno potreben celovit pristop. Stremimo k temu, da poskušamo odkriti vzrok in nato ciljano zdravimo. Ob hujših oblikah skrbimo v prvi vrsti predvsem, da žival čim hitreje rehidriramo s pomočjo infuzij, dodajanjem tekočin, zlasti mladiče, ki jim dehidriranost močno zmanjša odpornost in s tem tudi preživetje. Nato po potrebi zdravimo še z antibiotiki, če gre za infekcije, antiparazitiki, podpornimi probiotičnimi pripravki za črevo in predvsem najkvalitetnejšo dietne hrano, da si žival čim prej povrne primanjkljaj hranilnih snovi, ki jih izgublja z drisko.
Varja Tomažinčič, DVM