facebook s


  Ambulanta Max - Lavrica

  Dolenjska cesta 250
  1291 Škofljica

  Tel.: 01 366 65 44

  Ambulanta Max - Kamnik

  Muzejska pot 2
  1241 Kamnik

  Tel.: 059 940 488


  DELOVNI ČAS

  Lavrica:
  pon.-pet. 8.00 - 19.00

  sob. 8.00 - 12.00

  ned. in prazniki zaprto

  Kamnik:
  
pon.  10.00 - 19.00
  tor.   13.00 - 19.00
  sre.  13.00 - 19.00
  čet.  13.00 - 19.00
  pet. 10.00 - 19.00
  sob. 8.00 - 12.00

  ned. in prazniki zaprto 

 

  


  DEŽURNI VETERINAR

  Izven delovnega časa lahko
  pokličete dežurnega veterinarja

  na telefon 031 394 678


KJE SMO 

puscica LAVRICA

puscica KAMNIK

 

KDAJ K VETERINARJU?

Vsak lastnik najbolje pozna svojo žival in običajno hitro opazi spremembe v obnašanju in počutju. Vendar pa vsako odstopanje od običajnega vedenja ni nujno tudi znak prihajajoče bolezni. Zelo pomembno je, da žival dobro opazujemo in si opažanja po potrebi zapisujemo, kajti vsak podatek lahko veterinarju močno olajša pot do pravilne diagnoze. Pri navajanju podatkov bodite čim bolj objektivni, konkretni in natančni. Bolezni spremljajo različni simptomi in ni nujno, da se ob isti bolezni vedno pojavijo enaki. Možna so tudi individualna odstopanja med osebki.

 

PES POZIMI

Pozimi mnogi psi, podobno kot ljudje, čutijo mraz. Nekatere pasme so bolj ustvarjene za zimske razmere (npr.: Sibirski husky, Aljaški malamut), spet druge, predvsem kratkodlake (npr.: hrti, dobermani, ipd.) in manjše pasme (npr. čivave, maltežani), pa so bolj občutljive na nižje temperature in vlažno okolje, na kar moramo biti lastniki še posebej pozorni. Kljub temu, da so psi družabna bitja in se najbolje počutijo v družbi ljudi, včasih njihovo bivanje v notranjih prostorih ni mogoče in so nameščeni zunaj. Za določene pasme to ne predstavlja velikega problema. Ne glede na to pa si mora lastnik, zaradi večje izpostavljenosti vremenskim razmeram, zanje vzeti več časa. Zunaj nameščeni psi potrebujejo večjo mero rekreacije, zato jih je treba dnevno voditi na daljše sprehode, hkrati pa je potrebno še dodatno pozornost posvetiti njihovi oskrbi.

 

ZAVETJE

 Če pes pozimi ne more bivati v notranjih prostorih, mu moramo zagotoviti kar se da udobne bivalne razmere na prostem.
Pasja uta mora biti dovolj velika, da se pes lahko popolnoma skrije vanjo, v njej lahko vstane in se obrne. V uti naj bo tudi toplo ležišče, celotna uta pa mora biti primerno toplotno izolirana. Če so zime bolj deževne  ali vetrovne moramo poskrbeti, da ima vhod v uto nadstrešek oziroma, da je vhod primerno pokrit. Vodo je potrebno redno menjavati, saj pozimi hitro lahko zamrzne. Če je pes na verigi mora biti le-ta dovolj dolga in kadar je privezan na sebi ne sme imeti samozatezne ovratnice.  
Kljub vsem tem ukrepom pa čez zimo ne smejo ostati zunaj mladički, breje samice, starejši in bolni psi, saj ti niso tako odporni na mraz. Ne glede na vse preventivne ukrepe pa je ob izrednih razmerah, ko se temperature spustijo krepko pod ničlo, psom treba omogočiti možnost toplega zavetja.

 


NEGA PSA ČEZ ZIMO

 Za manjše pse, pasme s kratko dlako, mladiče in starejše pse je dobro, če med sprehodom nosijo pasja oblačila. Za deževne dni lahko uporabimo nepremočljive materiale in jim tako pomagamo, da ostanejo suhi.  Sprehode moramo prilagoditi nizkim temperaturam in s svojimi ljubljenčki ne ostajamo predolgo zunaj ne da bi bili aktivni.
Sneg in sol lahko povzročita hude razjede na pasjih tačkah, zato moramo njihove blazinice zaščititi z obutvijo. Če pes tega ne prenaša dobro, mu lahko tačke pred sprehodom zaščitimo s primernimi mazili, po končani aktivnosti pa temeljito speremo s toplo vodo in jih osušimo.
Ker sprehodi pozimi običajno niso tako dolgi kot v poletnem času je treba psa primerno zaposliti tudi v zavetju toplega doma.
Psa je treba redno česati saj suha,čista in razčesana dlaka bolje ohranja toploto in tako ščiti telo pred mrazom. Kadar psa kopamo moramo paziti, da je res popolnoma suh preden se odpravimo z njim na mraz. Daljšo dlako med blazinicami lahko pristrižemo, saj se na njej rade nabirajo snežene kepice, ki psa dražijo in motijo.
Veliko psov obožuje sneg in ga v zimskih dneh z veseljem uživa, vendar velika količina pojedenega snega lahko povzroči prebavne motnje, zato je le-to bolje preprečiti.
 

 

HRANJENJE

 Psi, ki živijo zunaj pozimi porabijo več energije za ohranjanje telesne temperature zato je smiselno da jim ponudimo bolj kakovostno hrano z večjo vsebnostjo beljakovin in maščob ter povečamo količino hrane. Premrzla ali zmrznjena hrana za pse ni primerna. Prav tako morajo ves čas imeti na voljo čisto in mlačno vodo.
Povečevanje obroka za psa ki živi v stanovanju ni smiselno.

 

BOLEZNI IN STRUPENE SNOVI

 Najpogostejše pasje nevšečnosti s katerimi se srečujemo v zimskih dneh so ozebline, prehlad, ureznine, poškodbe in zastrupitev s sredstvom proti zmrzovanju.
Najbolj prepoznaven znak ozeblin je bleda, hladna in boleča koža. V hujših primerih lahko pride do odmrtja kože, ki se temno obarva, na njej se lahko pojavijo razjede. Ozebline se najpogosteje pojavijo na koncih uhljev, tačkah, smrčku, repu ter pri samcih v področju mod. Ozebline previdno in počasi segrevamo s pomočjo mlačne vode ali obkladkov ter se po nasvet obrnemo na svojega veterinarja.
Etilenglikol ali »antifriz«, sredstvo proti zmrzovanju je v zimskem času ponavadi vedno na dosegu roke. Zato moramo biti še toliko bolj pazljivi, saj je za naše štirinožne prijatelje, kot tudi za ljudi, zelo škodljiv. Zaradi svojega sladkega okusa ter vonja pa še bolj vabljiv. Za pse, še bolj pa mačke, je lahko nevarna že zelo majhna količina. Že kmalu po zaužitju lahko pride do nastanka težav v centralnem živčnem sistemu (nekoordinirano gibanje, tresenje, migetanje zenic), v drugi fazi se pojavijo težave s srcem in na koncu lahko privede v akutno odpoved ledvic. Če sumite, da je vaša žival zaužila antifriz se takoj obrnite na veterinarja.

 

 

BRUHANJE IN DRISKA

Zelo pogosta simptoma, ki jih srečamo v veterinarski ambulanti sta zagotovo bruhanje in driska. Kadar se driska pojavi samostojno, žival pa je ješča in živahna ni razloga za preplah. Odrasle živali lahko postimo, mladim pa zmanjšamo obrok, da se prebavila umirijo. Hraniti jih začnemo s komercialno pripravljenimi dietami za gastrointestinalne motnje ali doma pripravljeno hrano (npr. razkuhan riž in pusto piščančje meso). Učinkovita so tudi sredstva za zaustavljanje driske (medicinsko oglje, probiotiki…) in sredstva za rehidracijo. Če se driska poslabšuje oz. kljub našim ukrepom traja več kot 2 dni, je potreben obisk pri veterinarju.

Občasno bruhanje (to je 2-3 krat letno) brez drugih bolezenskih znakov je pri psih in mačkah normalen pojav. Če žival bruha le enkrat, ne kaže znakov slabosti, je živahna in ješča, običajno ne gre za resen problem. V primeru, da pa bruhanje postane pogostejše (večkrat dnevno ali tedensko) je potreben veterinarski pregled.

Kadar se bruhanje in driska pojavita sočasno je žival potrebno nemudoma odpeljati k veterinarju, saj gre pogosto za resna stanja, kot so tujki v prebavilih, zastrupitve, resne okvare jeter, ledvic, trebušne slinavke, hude nalezljive bolezni… Zavedati se moramo tudi, da je mladiče, majhne in stare živali potrebno k veterinarju pripeljati prej, saj je pri njih nevarnost dehidracije precej večja.

Samo za informacijo naj omenim, kako ločimo bruhanje in regurgitacijo, saj gre za dva različna simptoma, ki ju lastniki pogosto zamenjujejo. Regurgitacija je vračanje vsebine iz požiralnika in ne iz želodca. Živalim, ki regurgitirajo ni slabo (se ne oblizujejo in slinijo) in ni značilnega gibanja (valovanja) trebušne stene, ki se pojavlja pri bruhanju.

V primeru ,da žival sili na bruhanje, se slini, ima krče, napet trebuh, vsebine pa ne more izbruhati, je nemirna in kaže bolečine, je to znak za alarm in takojšen odhod k veterinarju. Gre za nevarno stanje, ko se poln želodec zasuka okoli svoje osi in stisne prednjo in zadnjo odprtino želodca. Stanje imenujemo zasuk želodca, ki se lahko pojavi pri psih in mačkah, najpogostejši pa je pri psih velikih pasem.

 

RANE

Eden najpogostejših vzrokov, zakaj skrbniki pripeljejo svojo žival k veterinarju, so najrazličnejše rane. Kako oceniti, kdaj potrebuje neka rana veterinarsko oskrbo in kdaj lahko ukrepamo sami lahko preberete v nadaljevanju.

Manjše, sveže, površinske rane, ki ne krvavijo močno, lahko oskrbimo doma. Rane speremo pod tekočo vodo in jih razkužimo z razkužili primernimi za rane (npr. razredčen jod). To ponavljamo nekajkrat dnevno, dokler se rana ne posuši. Rano skrbno opazujemo in v primeru, da je okoliško tkivo močno pordelo, boleče oz. se gnoji obiščemo veterinarja. Rane, ki močno krvavijo povežemo s čisto oz., če se le da sterilno obvezo, da zaustavimo krvavitev. Pritisk na tkivo ne sme biti premočan, saj lahko pride do odmiranja tkiva, če onemogočimo prekrvavitev. Tako le začasno ustavimo krvavitev, nato pa je potrebna čim prejšnja veterinarska pomoč.

Zelo resne in nevarne pa so ugrizne rane in vbodne rane krempljev, čeprav pogosto sploh ni videti hudo, oz. komaj kaj opazimo. V ustni votlini in za kremplji so številne bakterije, zato je vsaka ugrizna oz. vbodna rana okužena. Običajno takšne rane sploh ne krvavijo, koža se zaradi elastičnosti zapre, pod njo pa ostane poškodovano in inficirano globlje ležeče tkivo. Pri dolgodlakih živalih takšne rane zlahka spregledamo, saj pogosto, kot sem že omenila, ne krvavijo. So pa rane te vrste precej bolj nevarne kot tiste, ki krvavijo, saj kri spere veliko bakterij in odmrlega tkiva, poleg tega pa vsebuje veliko celic imunskega sistema, ki rano še dodatno očistijo. V ranah, ki ne krvavijo, se bakterije začnejo razmnoževati in rana se prične gnojiti ( nastane absces-nabiranje gnoja pod kožo). Gnoj raztaplja okoliška tkiva, zato se absces hitro veča. Takšno rano je potrebno čim prej kirurško obdelati in za nekaj dni namestiti cevko, po kateri bo iztekal gnoj. Za hitrejše celjenje in preprečevanje okužbe so potrebni tudi antibiotiki. Pregled in oskrba svežih ugriznih in vbodnih ran je mnogo lažja in cenejša, kot kasneje, ko se njihov obseg poveča in odmre večji del tkiva.

 

ZASTRUPITVE

Zastrupitve pri psih in mačkah žal niso nikakršna redkost. Določene snovi so škodljive le njim, ljudem in drugim živalim pa ne. Zato je izjemno pomembno, da lastniki psov in mačk vemo, katere snovi so za naše ljubljenčke škodljive in kako ravnamo v primeru zaužitja le teh. Živali se najpogosteje zastrupijo:

a)S pesticidi (organofosfati, derivati kumarina, cinkov in aluminijev fosfit, snovi, ki vsebujejo sečnino, klorovodiki, metaldehyd…)

b)S strupenimi rastlinami – vključno s tobakom (volčja češnja, tisa, ricinus, angelska tromba, oleander, bršljan, božična zvezda, drevo življenja, filodendron, difenbahija…)

c)Z zdravili (razna pomirjevala, aspirin-acetil salicilna kislina, ibuprofen, paracetamol…)

NIKOLI NE DAJAJTE ZDRAVIL, KI SO NAMENJENA LJUDEM ALI DRUGIM ŽIVALIM, NE DA BI VAM TO PREDPISAL VETERINAR! ŽE SAMO ENKRATNI ODMEREK DOLOČENEGA ZDRAVILA JE LAHKO USODEN ZA VAŠEGA LJUBLJENCA.

d)Z živili (čokolada, avokado, čebula, surov fižol ali krompir, grozdje in rozine …).

Če opazite, da je vaša žival zaužila katero od strupenih oz. potencialno strupenih snovi, jo nemudoma odpeljite k veterinarju. Zdravljenje bo uspešnejše, če kot lastnik veste, katero snov je vaša žival zaužila in v kakšni količini. Če najdete embalažo zaužite snovi, jo vedno prinesite s seboj k veterinarju. Sami lahko nudimo prvo pomoč tako, da živali iz gobčka ostranimo ostanke škodljive snovi in ji damo piti vodo ali mleko v katerega primešamo medicinsko oglje, ki nase veže škodljive snovi.

 

SRBEŽ IN TEŽAVE S KOŽO

Koža je največji organ v telesu in lahko bi rekli, da tudi ogledalo zdravja živali. Žal pa so kožna obolenja pri psih in mačkah dokaj pogosta, postavitev diagnoze in samo zdravljenje pa je za lastnike in veterinarja lahko velik izziv. Večina lastnikov namreč pričakuje, da bo veterinar že ob prvem pregledu ugotovil vzrok bolezni in težave tudi odpravil. Klinične slike različnih kožnih obolenj so lahko zelo podobne, kar otežuje postavitev pravilne diagnoze. Zato se veterinarji pri diagnosticiranju kožnih obolenj pogosto odločamo za izključevanje ene bolezni za drugo. Pri tem pa nam je v veliko pomoč odgovoren lastnik, ki svojo žival dobro opazuje in zna odgovoriti na naša vprašanja.

Osnovni pogoj za lepo dlako in zdravo kožo je redno negovanje živali. Pri rednem česanju oz. krtačenju takoj opazimo morebitne spremembe na koži. Vsaka najmanjša kožna sprememba oz. pojav srbeža še ni razlog za obisk veterinarja. Če se žival začne nenadoma povečano praskati, je pomembno, da ji temeljito pregledamo kožuh in smo pozorni na morebitno prisotnost zunanjih zajedavcev (bolhe, klopi, uši…). Če tudi zunanjih zajedavcev ne najdemo, še ne pomeni, da niso vzrok srbeža pri vašem ljubljencu. V primeru, da živali že dalj časa niste nanesli sredstva za zatiranje zunanjih zajedavcev, oz. se jim je rok trajanja že iztekel, morate nanos ponoviti v najkrajšem možnem času. Če srbež po dnevu ali dveh ne preneha oz. je celo intenzivnejši, je prav, da obiščete veterinarja.

Kadar na ljubljencu opazite manjše kožne spremembe, ki niso srbeče jih lahko temeljito sprete z blagim šamponom in opazujete. Če se začnejo spremembe širiti, postanejo srbeče ali se pojavijo še na drugem delu telesa, je pregled pri veterinarju nujen.

Težavam s kožo in dlako se boste v veliki meri izognili, če boste svojim domačim ljubljencem redno nanašali sredstva za odpravljanje zunanjih zajedavcev, skrbeli za redno in pravilno nego kožuha in jih hranili s kvalitetno hrano.

 

TEŽAVE PRI URINIRANJU

Težave pri uriniranju se pri psih in mačkah pojavljajo relativno pogosto. Bolezenski znaki, ki jih lastniki najpogosteje opazijo so:

·boleče uriniranje v tankem curku (disuria)

·uriniranje po kapljicah (stranguria)

·prisotnost krvi v seču (hematuria)

·pogosto uriniranje in izločanje majhnih količin seča (polakisuria).

Živali pogosto zavzemajo položaj za uriniranje, v tem položaju ostajajo predolgo, se napenjajo, lahko ˝jokajo˝ in krivijo hrbet. Pogosteje si tudi ližejo spolovila. Samo glede na omenjene klinične znake ne moremo z gotovostjo diagnosticirati iz katerega dela urinarnega trakta izvira težava. Obisk veterinarja je zato nujen. Za veterinarja so opažanja lastnika zelo pomembna. Po temeljitem pogovoru (koliko časa se težava že pojavlja, kako se kaže, so se težave pojavile prvič ali so se ponovile, kje živi žival, dobiva kakšna zdravila…), običajno sledi klinični pregled in pretipavanje trebuha. Obvezen del pregleda pa so tudi laboratorijske in mikroskopske preiskave urina.

Če ima vaša žival težave pri uriniranju, boste veterinarju močno olajšali in skrajšali čas postavitve diagnoze, če boste tik pred pregledom v čist lonček ujeli urin vašega ljubljenca. Urin mora biti svež. Če se krajši čas hrani, pa mora biti v hladilniku.

V nujnih situacijah čim prej obvestite svojega veterinarja. Osebje veterinarske ambulante vam bo svetovalo, kako psu oz. mački pomagati do prihoda v ambulanto. Zato imejte telefonsko številko izbrane veterinarske ambulante vedno pri roki. Če ste v dvomu ali žival potrebuje veterinarsko pomoč ali ne, nas vedno lahko pokličete in vprašate za nasvet.