facebook s


  Ambulanta Max - Lavrica

  Dolenjska cesta 250
  1291 Škofljica

  Tel.: 01 366 65 44

  Ambulanta Max - Kamnik

  Muzejska pot 2
  1241 Kamnik

  Tel.: 059 940 488


  DELOVNI ČAS

  Lavrica:
  pon.-pet. 8.00 - 19.00

  sob. 8.00 - 12.00

  ned. in prazniki zaprto

  Kamnik:
  
pon.-pet. 13.00 - 19.00
  sob. 8.00 - 12.00

  ned. in prazniki zaprto 

 

  


  DEŽURNI VETERINAR

  Izven delovnega časa lahko
  pokličete dežurnega veterinarja

  na telefon 031 394 678


KJE SMO 

puscica LAVRICA

puscica KAMNIK

 

KRONIČNO OBOLENJE LEDVIC pri mačkah

ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA LEDVICE

Mačka ima, prav tako kot človek, dve ledvici, ki ležita pod hrbtenico v trebušni votlini.
Sta ovalni obliki in pri srednje velikem psu velikosti kokošjega jajca. Funkcionalna enota ledvice je cevka, imenovana nefron, ki v začetnem delu (t.i. glomerulu) filtrira kri, v preostalem delu cevke pa se filtrat še spreminja in koncentrira do končnega proizvoda – urina. Z urinom se izločajo škodljivih snovi, ki vsak dan nastajajo v organizmu. Urin se izloča prek sečevodov v sečni mehur, od koder se s hotnim odpiranjem mišic zapiralk odstrani iz organizma. Poleg glavne funkcije, torej filtracije krvi in izločanja škodljivih presnovnih produktov iz organizma, ledvica vzdržujejo tudi ravnovesje vode in mineralov kot so natrij, kalij, klor, fosfor in kalcij v telesu. Proizvajajo tudi določene hormone, ki uravnavajo proizvodnjo rdečih krvničk v kostnem mozgu, urejajo krvni tlak in nivo obščitničnega hormona.

VZROKI OBOLENJA LEDVIC

Ledvica lahko pričnejo izgubljati svoje funkcionalno tkivo (nefrone) zaradi različnih vzrokov, kot so dedna oziroma prirojena displazija ledvic, dedno pogojeno policistično obolenje ledvic (značilno za perzijske mačke), napredujoča bakterijska infekcija mehurja v vnetje ledvičnega meha, strupi oziroma toksini (primer: antrifriz, lilije, grozdje/rozine, določena zdravila), slaba prekrvavitev ledvic med anestezijo ali zaradi šokovnih stanj, tumor ledvic, zapora sečevodov ali sečnice zaradi sečnih kamnov itd. Obolenje ledvic se lahko pojavi pri katerikoli mački ne glede na pasmo, starost (pogostejše je sicer pri starejših živalih) in spol. Pasme, ki imajo težave z ledvicami pogosteje, pa so abesinske in perzijske mačke.

ZNAKI OBOLENJA LEDVIC

Ledvica imajo veliko sposobnost kompenzacije izgubljenega funkcionalnega tkiva, vendar žal novi nefroni ob odmrtju ne nastajajo. Preostali nefroni morajo tako prevzeti delo odmrlih, kar jim običajno dobro uspeva, lahko mesece in leta, dokler nista izgubljeni 2/3 funkcionalnega tkiva obeh ledvic. Tako ob izgubi ene ledvice lahko druga (v kolikor ni prizadeta tudi ta) prevzame funkcijo obeh. Slaba stran te dobre kompenzacijske sposobnosti je, da zaenkrat nimamo preproste, učinkovite in zanesljive metode, s katero bi lahko ugotovili odpovedovanje ledvične funkcije pred tem pragom. Prvi znak, ki se pojavi pri izgubi 2/3 vsega ledvičnega tkiva, je povečano uriniranje in za nadomeščanje izgubljene tekočine z njim povezano povečano pitje vode. Ledvica namreč niso več sposobna koncentrirati urina in „spuščajo skozi“ preveč vode, urin pa je razredčen. Povečanemu pitju in uriniranju strokovno rečemo poliurija in polidipsija.

Do tega pojava lahko pride prek različnih mehanizmov tudi zaradi vrste drugih obolenj, zato je pravilna in pravočasna diagnostika zelo pomembna.

Ko je izgubljenih približno tri četrtine tkiva ledvic lahko to zaznamo v krvi, kjer se dvigneta vrednosti sečnine in kreatinina.
Ko ledvica še bolj slabijo in se začnejo škodljivi presnovki nabirati v organizmu, to opazimo kot neješčnost, slabost, bruhanje, pobitost in nezainteresiranost za okolico. V ustih se lahko pojavijo razjede, zadah iz ust lahko začne značilno zaudarjati. Sečnina in ostali presnovki namreč dražijo sluznice, predvsem želodčno, in vplivajo tudi na možgane. Sčasoma pride tudi do slabokrvnosti zaradi zmanjšane proizvodnje rdečih krvničk v kostnem mozgu, ker ledvica ne proizvajajo več hormona eritropoetina. Pojavi se lahko povišan krvni tlak, ki negativno vpliva predvsem na organe kot so možgani, oči, srce in dodatno poslabšuje stanje ledvic. Zaradi težav v regulaciji nivoja kalcija in fosforja v organizmu lahko pride do mehčanja kosti – to je pogosteje prisotno pri kroničnem obolenju ledvic pri mladih živalih.
V končnih fazah pride do popolne neješčnosti, močnega bruhanja in dehidracije, krčev in kome, ki ji sledi smrt živali.

DIAGNOSTIKA OBOLENJA LEDVIC

Že opisani znaki obolenja ledvic so zelo nespecifični in se lahko pojavijo tudi pri drugih nesorodnih obolenjih, zato je pomembno ob sumu narediti
določene laboratorijske in druge preiskave. Že pri kliničnem pregledu živali lahko opazimo shujšanost, dehidracijo, razjede v ustni votlini, neprijeten zadah iz ust z vonjem po urinu, blede dlesni in očesne veznice ter zatipamo običajno zmanjšane, trde ledvice. V primerih bolj akutne odpovedi,
tumorja ali zamašitve sečevoda s sečnim kamnom (in posledičnega zastajanja urina v ledvičnem mehu) so lahko ledvice tudi povečane ali boleče.
Nato je obvezno potrebno narediti nekatere preiskave krvi in urina, ki nam potrdijo sum na obolenje ledvic in s katerimi izključimo druge možne vzroke podobne klinične slike. Biokemijske preiskave krvi nam pokažejo povišane vrednosti sečnine in kreatinina. Pri hujšem odpovedovanju je dvignjena tudi vrednost fosforja. Kako visoka je vrednost kreatinina in v kakšni meri se zniža po tekočinski terapiji nam kaže na prognozo oziroma po njej obolenje ledvic uvrstimo v štiri stopnje. Hemogram nam pokaže morebitno slabokrvnost, preiskava urina pa predvsem nezmožnost koncentracije le-tega. Priporočljiv je tudi ultrazvočni pregled sečil, predvsem ledvic, redkeje pa pride v poštev rentgensko slikanje. Včasih so potrebne dodatne preiskave, kot je merjenje krvnega tlaka, mikrobiološka preiskava urina, določeni serološki testi krvi, merjenje razmerja med beljakovinami in kreatininom v urinu ali biopsija ledvic.
Kljub vsem mogočim preiskavam pa vzrok obolenja redko odkrijemo in tako žal tudi redko lahko specifično zdravimo, saj se odpovedovanje organa pokaže pozno, ko tudi če vzamemo košček ledvice in ga pošljemo na histološko preiskavo, ugotovimo le izginotje normalnega tkiva in nadomestitev z nefunkcionalnim vezivom.

ZDRAVLjENJE

Glede na to, da vzroka odpovedi ledvic običajno ne odkrijemo (škodljivi vpliv se je večinoma zgodil v preteklosti ali pa je neozdravljiv, npr. ciste),
je cilj terapije zmanjšati obremenitev ledvic, upočasniti napredovanje odpovedovanja ter lajšati simptome, povezane s slabim delovanjem ledvic in s tem omogočiti boljše počutje živali. V nekaterih primerih lahko zdravimo specifično: z antibiotiki ob ugotovljeni bakterijski infekciji, z operacijo morebitnih sečnih kamenčkov, s kemoterapijo v primeru nekaterih tumorjev (kot je limfom) in podobno.
Ne glede na vzrok zdravimo s tekočinsko terapijo – infuzijo, ki jo mora žival v primeru krize (nenadnega poslabšanja stanja, hujše neješčnosti in bruhanja) dobivati prek kanile v žilo nekaj dni, dokler se stanje ne izboljša. Infuzija popravi dehidracijo, morebitna elektrolitska in kislinsko-bazna neravnovesja v telesu in pomaga vzdrževati pretok krvi skozi ledvica. Tudi izven krize se priporoča dajanje določene količine infuzije pod kožo vsak dan ali vsakih nekaj dni, v kolikor je žival kooperativna in se je lastnik pripravljen priučiti postopka. Maček, ki mu odpovedujejo ledvica, namreč ni zmožen spiti toliko, kolikor bi bilo potrebno, ker so ledvica izgubila sposobnost koncentrirati urin, pa če spije še tako velike količine vode.

Zelo pomembna pri uspešnem nadzorovanju obolenja je posebna dieta za ledvične bolnike, ki vsebuje manj beljakovin (tiste pa res kakovostne), manj fosforja in soli kot običajna hrana. Dobi se v obliki tovarniško pripravljenih briketov in mokre hrane, možno pa je tudi kuhati doma po posebnih receptih, ki jih lahko dobite pri veterinarju. Z dieto se zmanjša obremenitev ledvic in celega organizma s presnovki, ki jih obolela ledvica težje izločajo in le-ti v primeru prevelikega vnosa pri ledvičnem bolniku zastajajo v organizmu in slabšajo splošno stanje (občutek slabosti ipd.). Znanstveno je dokazano daljše preživetje živali s kroničnim obolenjem ledvic, ki so hranjene z ledvično dieto. Problem nastane, če žival take diete noče jesti – večinoma namreč niso najboljšega okusa, ledvični bolniki pa so že tako ali tako slabo ješči. V tem primeru je pomembno, da bolnik jé praktično karkoli; najslabše je, da strada in pri tem razgrajuje lastne beljakovine.

Ledvični bolniki v 3. ali 4. fazi morajo običajno doživljenjsko dobivati zaviralce izločanja želodčne kisline in po potrebi sredstva proti slabosti, da jim je manj slabo in imajo boljši apetit. Včasih, ob visokih vrednostih fosforja, je poleg diete z manj fosforja potrebno dodajati vezalce fosforja v obliki tablet, ki preprečijo prekomerno vsrkavanje tega minerala iz hrane v organizem. Deloma so lahko učinkoviti tudi razni dodatki k prehrani, ki zmanjšajo vsrkavanje škodljivih snovi iz črevesja, npr. Ipakitine® (Vétoquinol).
Po potrebi je potrebno s posebnimi zdravili zdraviti tudi povišan krvni tlak ali zmanjševati izgubljanje beljakovin z urinom (proteinurijo). Pri hudi slabokrvnosti je mogoče dodajati nadomestek hormona eritropoetina, ki pa žal pri nas ni enostavno dostopen, je drag in ima tudi pogoste hujše stranske učinke. Transfuzija v smislu zdravljenja slabokrvnosti ima le prehodno pozitiven učinek in običajno ni smiselna.
V nekaterih visoko specializiranih ustanovah po svetu je mogoča tudi presaditev (transplantacija) ledvice pri psih in mačkah, ki v primeru uspeha lahko znatno podaljša življenjsko dobo prizadete živali. Vendar so stroški posega vrtoglavi, večinoma je obvezna posvojitev še ene živali (darovalke ledvice) in doživljenjska terapija z imunosupresivnimi zdravili. Posledice neuspele operacije pa so kljub vsemu vloženemu trudu lahko katastrofalne. Glede krajevne in cenovne (ne)dostopnosti podobno velja za možnost hemodialize (ponavljajoče filtracije krvi skozi posebno napravo, ki opravlja funkcijo ledvice) – v vsej Evropi je na voljo le nekaj veterinarskih aparatov za hemodializo, njihova uporaba pa se bolj kot pri kroničnem obolenju priporoča pri akutni poškodbi (odpovedi) ledvic, ko se sčasoma pričakuje popolno okrevanje.

Za optimalno zdravljenje so do konca življenja živali potrebne redne kontrole krvi in urina ter po potrebi prilagajanje terapije.

V kolikor tudi intenzivna nekajdnevna terapija z intravenozno infuzijo in vsa podporna zdravila ne pomagajo, da bi maček začel počutiti bolje; če se slabost ne ustavi in apetit ne povrne ali pride že do živčnih znakov, je smiselno razmisliti o humani evtanaziji, saj je prognoza za izboljšanje slaba.

PROGNOZA

Ob diagnozi kroničnega obolenja ledvic vam bo veterinar povedal, v kateri fazi najverjetneje vaša žival je glede na krvne parametre. Težko je napovedati, koliko kvalitetnega življenja ji je še preostalo, saj na slabšanje stanja ledvic vpliva veliko dejavnikov, od samega vzroka odpovedovanja, starosti živali, že prisotnih komplikacij (kot so zvišan krvni tlak, slabokrvnost), odgovora na prvo terapijo itd. Psi imajo običajno slabšo prognozo od mačk (živijo manj časa). Živali v 2. ali tudi 3. fazi odpovedi ledvic lahko živijo tudi še več let ob primerni vzdrževalni terapiji in intenzivnem zdravljenju „kriz“, v zadnji fazi pa so jim običajno šteti tedni in je potrebno razmisliti o smiselnosti in humanosti terapije.

OPOZORILO

Pozorni bodite na morebitno povečano pitje vode in uriniranje pri vaši mački, saj to običajno pomeni resno obolenje, zato nemudoma pojdite k veterinarju.
Za dosego diagnoze bo potrebno narediti vsaj osnovne teste krvi in urina, včasih pa tudi druge kompleksnejše preiskave. V kolikor veterinar pri vaši živali diagnosticira kronično obolenje ledvic, vedite, da je to resno, v večini primerov nepopravljivo stanje, ki se bo sčasoma slabšalo, vendar je predvsem ob zgodnji ugotovitvi stanja mogoče ob podporni terapiji vaši živali omogočiti še dolgo kvalitetno življenje. Žal pa se lahko stanje živali tudi hitro močno poslabša in vodi v smrt v nekaj tednih ali mesecih po diagnozi.